Iz Corvare smo imeli le 2 km do Colfosca, kjer smo bili nastanjeni. Gospa Gabriella in njen mož sta nas v jedilnici hotela najprej posedla za mizo s slovensko zastavo ter nato pogostila s hruškovim likerjem. Tam smo spoznali še enega slovenskega motorista, Tonija iz Rakeka, ki mu je seveda pripadal sedež na tej mizi, zato smo ga povabili zraven in se pogovarjali o dogodivščinah z našimi jeklenimi konjički. Začrtali smo si še plan vožnje za naslednji dan ter se dokaj utrujeni od prvega dne odpravili v sobe. Za druge ne vem, ampak jaz sem zaspala v sekundi .
Naslednje jutro, ko je ura odbila 7:31 (nič prej), smo se dobili pri zajtrku. Posedli smo se za drugo mizo, kljub temu pa slovenska zastavica ni manjkala. Na vožnjo smo odšli ob 9:00. Najprej smo ubrali en del poti, ki smo jo prejšnji dan popoldne že prevozili, tj. mimo prelaza Gardena in Sella, nato pa smo zavili mimo mesteca Canazei. V soju sončnih žarkov smo opazovali priljubljeno letovišče za zimski in poletni turizem, urejenost hotelov, apartmajev,… pa tudi žičnico z nihalko imajo. Pot smo nadaljevali mimo krajev Fontanazzo, Mazzin, Pozza di Fassa in Vigo di Fassa, kjer so naši dvokolesniki začutili žejo, zato smo jih malo osvežili. Postajalo je toplo, vozili smo mimo mesteca Moena, prelaza San Pellegrino in mesteca Falcade. Nato smo obrnili proti Passo di Valles (2032 m), kjer ni bilo več tako toplo, zato smo se posedli na zunanje klopi v ‘rifugio’, kjer so nas greli sončni žarki. Po prevoženih 70 km smo si naročili kave z dekoracijo rožice in bombardino.
Dobra izbira! Še nekaj slikic:
Pot smo nadaljevali proti Alleghe, eden najbolj znanih letovišč, cenjenih s strani ljubiteljev gora. Nato smo zavili proti kraju Malga Ciapela. Tam se nahaja nihalka, ki vodi do najvišjega vrha Dolomitov, tj. Marmolada. Plačali smo 24 EUR/osebo, da smo se iz nadmorske višine 1.450 m povzpeli do 3.265 m. Že pogled iz 1. postaje (2.350 m) je bil fantastičen, opazili smo še nekaj rastja na skalnatem gorovju. Potovanje proti naslednji postaji (2.950 m) pa je bilo vedno manj zeleno… v senčnih legah se je nahajal že sneg. Ko pa smo izstopili na tej postaji (Seranta) in pogledali proti gorovju Marmolada pa smo zagledali velik ledenik, kar bleščal je od sonca. Tudi ta dan je bil namreč sončen brez oblačka. Tu smo si privoščili en prigrizek ter tudi obiskali Muzej ‘Velike vojne’. Ko smo se z nihalko peljali proti zadnji postaji, Marmoladi na 3.265 m, smo imeli priložnost občudovat ledenik v vsej svoji podobi, saj smo potovali ravno nad njim.
Marmolada je največji razpon v Dolomitih, njen vrh meri 3343 m. Ko smo izstopili iz nihalke, smo pogled usmerili na termometer na steni, kazal je 6,5ᵒC… smo vidli prav? Mi pa v kratkih majicah… Privoščili smo si kepanje na ledeniku, pa skorajšnjo vožnjo z ratrakom . Ker je ledenik imel premalo ovinkov , smo se odločili da se spustimo nazaj na bolj zeleno območje (z varno nihalko, se razume ). V Malgi Ciapeli smo spili eno kavo in se dogovorili, da bo naša naslednja destinacija Passo Giau. Zajahali smo naše konjičke in se odpeljali nazaj mimo Col di Rocca, Selva di Cadore ter nato zagledali znak ’29 tornante’. Ajoj, celih 29 serpentin za prevozit do prelaza Giau? Takoj sem se, ne samo fizično, ampak tudi psihično, pripravila na te zavoje. Najprej desno, nato presedi se na levo, pa spet desno, levo… nisem vedla kam naj dam roke, objeti moža ali raje držati se za motor… pa še ‘gatarje’ smo prehitevali (mislim na kolesarje ). Kaj pa je njim bilo treba takih naporov? Ja, očitno ima res vsak svoje veselje. Polaganje pa je bilo izvedeno perfektno, ‘alla Valentino Rossi’ . Končno smo prispeli na vrh Passo Giau, na 2236 m. Kljub utrujajočih ovinkih, so bili občutki lepi, nepozabljivi. Sledilo je slikanje, tudi pred prelepim vrhom Novolau (2574 m) ter nato še osvežitev s pijačo. Iz prelaza Giau smo vozili še nadaljnjih 65 km ter prispeli v Corvaro. Parkirali smo, da se malo pretegnemo. Takoj ko sem izstopila iz motorja sem začutila popolno utrujenost, dejansko nisem mogla več… sedeti na motorju, mislim…
Pa še nekaj slikic tega doživetega popoldneva:
Na motorje smo se nato vsedli le za 2 km, da smo prispeli do Colfosca, kjer se je nahajal naš hotel. Preoblekli smo se in se odpravili na večerjo v Hotel Jägerhof, katerega nam je priporočal lastnik našega hotela. Večerja je bila odlična, trije hodi (predjed, glavna jed s solato in sladica) za 22 EUR. Po večerji in z lepimi spomini na fantastično preživet dan na naših motorjih, smo po prihodu v hotel komaj čakali, da pozdravimo posteljo . Tudi tokrat sem zaspala zelo hitro (v niti sekundi).
Naslednji dan, zadnji za naju z Renatom, sva se po zajtrku odpeljala proti domu. Nenad in Dorjan pa sta avanturo nadaljevala proti Stelviu, kjer sta ostala še en dan. Ta dan, torek, sta naredila še 540 km.
Nekaj slikic (Passo Stelvio, Livigno, Bormio):
Midva pa sva ubrala pot proti Cortini d’Ampezzo, kjer sva spila kavico in sok, skupaj za 4,70 EUR. Pot sva nadaljevala proti Pieve di Cadore, mimo krajev Longarone, Cimolais, Vajont in nato po avtocesti do doma. Naredila sva približno 290 km.
Kot zaključek: V treh dneh smo prevozili 879 kilometrov, se povzpeli na 11 prelazov, 2 vrhova z nihalko ter uživali v vožnji v sončnem in toplem vremenu brez oblačkov.Skratka, bilo je nepozabno, še se bomo vrnili.
Besedilo in slike: Ingrid B.
