Kot vsako leto, se v Starigrad zapeljemo večkrat. Prvič takoj, čim na naših koncih postane malo bolj toplo. Tako smo se tudi letos prvič zapeljali dol šele maja. Sprva je kazalo slabo vremensko napoved, v petek dež in veter. Zato smo potovanje prestavili za en dan, na soboto. In, ja. vreme se je toliko izboljšalo, da smo uspeli prevozit celotno pot dol ob obali. Imeli smo srečo ker, ko smo prispeli dol, so ponovno zaprli Jadranko zaradi vetra.
Ko gremo dol na podaljšani vikend, vedno izkoristimo 2.dan tako, da se zapeljemo kam v bližino. Tokrat smo se odločili, da se najprej odpeljemo v Zadar, na ogled in poslušanje “glasbe” morja, zaigrane na “Morske orgle”. Le-te so tudi posebna znamenitost tega lepega obmorskega mesta. Po krajšem predahu in sprehodu po mestu, smo pot nadaljevali proti Kninu. Naš cilj je bilo ogled Peručkega jezera. Vmes smo se ustavili na kosilu v znani gostilni, ki slovi po res odlični hrani. Na poti k našemu cilju smo se vmes ustavili še na izviru reke Cetine, na lokaciji, ki jo obiščemo vsakič, ko se vozimo tam naokoli. To je res biser tega kraja, ko voda iz globoke vrtače priteče na svetlo. Na videz je kot “mirno” jezerce, vendar je vseeno to izvir. No, Cetina v nadaljevanju svoje poti teče skozi Peručko jezero in še naprej. Pri Omišu se ta reka izliva v Jadransko morje.
Ta naš drugi dan smo tako dobro napolnili z “vsebino”, da se je kar vredu zavlekel. K temu je botrovalo tudi to, da je bil pri Kninu nek obvoz in smo morali našo pot malo podaljšat. Enako se nam je zgodilo tudi pri vrnitvi domov. Je pa bilo zanimivo v tem, ker smo se zato zapeljali po krajih, ki jih sicer ne bi nikoli odpeljali, ker so malo bolj “s poti”. Tako smo odpeljali smer Vrlika – Drniš. Zanimiva cesta, ki nas je popeljala prek dokaj visoke gore na drugo stran. Lepi kraji. Žal ni bilo več časa za postanke, ker se nam je že malo mudilo domov.
V Starigrad smo se vrnili šele nekaj po 20.uri. Po obilni večerji smo utrujeni kar hitro šli k počitku. Razumljivo, saj nas je naslednji dan čakala še dolga pot domov.
Tretji dan. Naša pot domov je do slovenske meje potekala tako, da smo šli do Senja po Jadranki. Eni so nadaljevali preko Fužin po stari česti, mi drugi pa smo v Žuti Lokvi šli na avtocesto. Razlog je bil, ker smo se hotel izogniti nevihti. Vseeno smo predčasno šli dol iz nje, da bi se vsaj del poti odpeljali po lokalnih cestah. No, ni šlo brez dežne obleke. Malo nas je vseeno namočilo. Ni nas motilo, ker smo se po dolgem času res vredu navozili. In, ja, bilo je preko 1200km v treh dneh. Uživanskih.
In ja, seveda,… da gremo ob naslednji priložnosti spet!
Organizator: Boris N.
