Otvoritev maxi skuter sezone - Posavje 2011 (povzetek srečanja)
Priprave na srečanje maxiskuteristov Posavje 2011 so se pričele že konec septembra 2010. Ker je bilo planirano dvodnevno srečanje, se je bilo treba dogovoriti za rezervacijo prenočišč. Z boljšo polovico sva ugotavljala, kaj vse bi lahko našim prijateljem maxiskuteristom pokazala v našem okolišu. Lahko rečem, da je odločitev padla kar hitro. Trasa in ogledi zanimivosti so bili v nekaj dneh dorečeni. Verjeli ali ne, skoraj vse je tako tudi ostalo, le lokacija za nedeljsko kosilo se je spremenila. S sopotnico sva presenetila vse udeležence srečanja z maxiscooter.si rutico, ki jo je dobil vsak. Nabavila sva blago, tri ure rezala, mama pa je vse rutice tudi zaobila (hvala ti, mama!). Svoj prispevek je dodal tudi Aljoša s svojo tiskarno tiskAM in je vse rutice tudi brezplačno potiskal. Rutice so bile vsem udeležencem všeč in so jih nosili celo srečanje.
Prišla je dolgo pričakovana sobota, 18.6.2011. Hčera Vesna in njen Jernej sta naložila vse dobrote (spekli smo korenčkovo potico in mafine, za katere gre največja zahvala hčeri Vesni) v avto in se ob 8.40 odpeljala na zbirno mesto. Časa je dovolj, sem mislil in s sopotnico sva se počasi oblačila v opremo, ko zazvoni telefon. »Nekdo bo zamujal« je bila prva misel, a ni bilo to. Klicala je Vesna in mi sporočila, da je prvih 5 udeležencev že pri Mercatorju. To je bilo prvo prijetno presenečenje. Pohitela sva na zborno mesto, kjer smo pričakali vse udeležence našega čudovitega srečanja. Vsak je dobil rutico Srečanje maxiskuteristov Posavje 2011 in nalepko Posavje za spomin, okrepčal pa se je lahko tudi s potico in mafini. Na pomoč pri postrežbi je priskočila tudi mlajša hčerka Mojca. Vesna in Jernej sta bila »uradna« fotografa prvega dne, saj sta naredila kar veliko fotografij in tri filmčke. Mene pa je na zbornem mestu obiskala tudi novinarka časopisa Dolenjski list in podal sem kratek intervju.
Nekaj čez pol deseto uro smo se odpeljali na grad Sevnica, kjer nas je vodička popeljala skozi grajske sobane. Ogledali smo si tudi film, katerega so posneli amaterski igralci (domačini) o zgodovini gradu. Naša vodička si je zaželela vožnje s skuterjem in naš zelo ustrežljiv Renato je zapeljal Renato na kratko vožnjo.Naslednja postaja našega druženja je bil Tončkov dom na Lisci (948m), kjer smo se okrepčali z domačo hrano - gobovo juho z ajdovimi žganci. Na vrhu Lisce je meteorološki radarski center, ki smo si ga ogledali. Na vprašanje nekoga izmed nas, kakšno bo vreme, je uslužbenec na radarskem centru odgovoril: »Vreme je vedno lepo, samo obleči se je treba prav!"
Odpeljali smo se naprej skozi Sevnico, mimo hidroelektrarne Blanca, kjer smo videli spomenik tragične nesreče Zadnjega spusta po Savi. Spomenik je delo domačega kiparja Rudija Stoparja. Pot smo nadaljevali skozi Krško, Artiče, Globoko do Brezovice na Bizeljskem. Tu smo si ogledali Repnico pri družini Najger. Repnice so posebnost v Sloveniji. To so kleti skopane v kremenčev pesek, s stalno temperaturo 9 - 12° C in visoko relativno vlažnostjo (85%). Gospa Repnica (Jožica) nam je v repnici pokazala razne slike (»freske«), ki so nastale pri kopanju peska v kleti. Do tu je šlo vse po planu. Tu pa je Doris predlagala, da bi šli obiskat še njeno prijateljico, ki živi na Bizeljskem. Ker smo imeli še nekaj časa v rezervi, smo se zapeljali še do nje. Tam smo se malo odžejali, popili kavo, malce pokramljali in se nato odpeljali naprej.
Pot smo nadaljevali skozi Brežice, Cerklje ob Krki, čez letališko stezo proti Drnovem in naprej v Krško do hotela City. Tu smo se nastanili v sobe, se oprhali in osvežili po vožnji ter se zbrali na večerji in prijateljskem druženju, kjer smo si izmenjali razne izkušnje. Večer je na svojevrsten način »popestril« tudi natakar. Vsi utrujeni od »napornega« dneva smo se odpravili spat. Ponoči pa je začelo deževati in grmeti. Bil sem kar slabe volje, ker me je skrbelo, kako bom izpeljal drugi dan našega srečanja. Zjutraj dež še ni ponehal. Po zajtrku smo se dogovorili, da bomo naš odhod preložili za eno uro. To je bila prava odločitev. Okoli 10. ure pa je dež vendarle ponehal in naša karavana je krenila dalje. Zapeljali smo se do Kostanjevice na Krki in nadaljevali do Kostanjeviške jame, kjer sta nas že čakala vodič in vodička in nam v dveh skupinah pokazala lepote jame. Ko smo prišli iz jame, so bili naši konjički rahlo mokri, a to ni zmotilo naše dobre volje in nadaljevali smo pot proti Pleterjem. Po ovinkasti cesti, na kateri je bilo na nekaj mestih tudi nekaj peska, smo vsi srečno prispeli do samostana v Pleterjih. Tam smo si ogledali kapelo in multivizijo o zgodovini in življenju menihov v samostanu, nato pa še muzej na prostem s pravimi starimi, s slamo kritimi hišami in gospodarskimi poslopji. Pot smo nato nadaljevali skozi Šentjernej in nazaj proti Kostanjevici na Krki do gostilne Kmečki hram, kjer smo si v prijetnem okolju privoščili okusno samopostrežno kosilo.
Ura se je nagibala že krepko v popoldan in tako je prišel čas za slovo. Našega prečudovitega srečanja maxiscooter druščine Posavje 2011 je bilo konec. Pravzaprav je uradni konec srečanja šele, ko se vsi srečno vrnejo na svoje domove in to je bilo šele v poznih popoldanskih urah. Na srečanje so maxiskuteristi prišli iz cele Slovenije: Prekmurja, Koroške, Štajerske, Primorske, Posavja, Dolenjske, Notranjske, Gorenjske, Savinjske doline, celjske, ljubljanske regije… in tudi iz Hrvaške in celo Italije.
Naše srečanje Posavje 2011 je kljub dežju, ki nam je sicer malo ponagajal, vseeno zelo lepo uspelo in s sopotnico se že veseliva novega srečanja Maxiscooter druščine.
Janko N.
Posavje 2011 - v slikah...
Posavje 2011 - video vsebine...
